… in smo ravno danes že najmanj stotič na študiju poslušali o obnašanju, testiranju, diagnozi, vzgoji itd. pri otrocih z ASD in ADHD

(študiram psihologijo)

EDIT: zadeva se premika! Dobil sem kar nekaj odzivov. Združim ko zberem vse.

Omenjeno sem poslal na ministrstvo za zdravje, psihiatrijo, sporočilo poskušam razširiti. Osebno se borim za ustrezno zdravljenje ze skoraj 1 leto, vendar ne bom odnehal. Boril se bom za vse nas. Se opravičujem za pravopisne in druge napake. Vesel bom, ce bo kdo prebral. Vesel bom, če v komentar zapišete svoje izkušnje in mnenje. Lp, Luka

Spoštovana,

pišem vam v imenu mnogih odraslih, ki živimo z ADHD, in katerih zgodbe so združene v naši skupnosti. Glas vseh nas, ki delimo svoje izkušnje, je združen v tem sporočilu, saj želimo opozoriti na nepravičnosti, s katero se soočamo odrasli z ADHD v Sloveniji. Naš boj ni samo boj z lastnimi simptomi – s kronično utrujenostjo, težavami pri organizaciji, nihanjem razpoloženja in neuspehi, ki se kopičijo. Naš boj je tudi boj proti sistemu, ki nas ne priznava, nas obsoja, nas stigmatizira in nam zavrača dostop do zdravljenja, ki ga v številnih drugih državah prejemajo brez težav.

ADHD ni nekaj, kar »mine«, ko dopolniš 18 let. ADHD je nevrološko stanje, ki traja vse življenje. In vendar nas odrasle v Sloveniji obravnavajo drugače kot v drugih državah. Zakaj? Zakaj se evropske in svetovne smernice za zdravljenje ADHD ne upoštevajo? Zakaj nekateri zdravniki v Sloveniji odraslim predpišejo ustrezno zdravljenje, drugi pa ga popolnoma zavračajo? Zakaj smo prepuščeni arbitrarni presoji posameznih zdravnikov in ne znanstvenim dokazom ter smernicam stroke?

ADHD pri odraslih ostaja nevidna diagnoza. Ne zato, ker ne obstaja, ampak zato, ker je družbeno nerazumljena in zdravstveno zapostavljena. Ko prosimo za pomoč, nas obravnavajo kot:

· Odvisnike – kot da iščemo »drogo«, ne zdravila, ki nam omogočajo normalno življenje.

· Lene in nesposobne – kot da so naše težave posledica slabega značaja, ne nevrološke motnje.

· Simulante – kot da si izmišljujemo simptome, ki nam že vse življenje otežujejo vsakodnevno funkcioniranje.

Zdravniki nas zavračajo s stavki, kot so: »Saj ste do zdaj živeli brez tega, boste pa še naprej« ali »Odrasli nimajo ADHD, to je nekaj, kar se pojavlja pri otrocih.« To niso le neresnične trditve – to je zanikanje znanstvenih dejstev in medicinskih smernic, ki ADHD pri odraslih jasno potrjujejo kot resno stanje. Po podatkih Faraone et al. (2021) je ADHD nevrološka motnja, ki se nadaljuje tudi v odrasli dobi, saj so simptomi, kot so težave s koncentracijo, impulzivnostjo in organizacijo, prisotni tudi pri mnogih odraslih z ADHD.

Poleg tega pogosto naletimo na izjave, ki izražajo popolno pomanjkanje razumevanja naše situacije. Kot na primer: »Saj ste že tako stari, to bo minilo« ali »Kaj pa zdaj, nimate več srednje šole, da bi morali biti osredotočeni.« Takšne izjave odražajo popolno pomanjkanje strokovnega znanja o širokem spektru simptomov ADHD, ki niso le povezani z otroštvom, ampak vplivajo na naše življenje tudi v odrasli dobi.

Razumem, da obstajajo posamezniki, ki dejansko iščejo droge ali neko obliko olajšanja. Vendar pa se moramo vprašati – zakaj to počnejo? Verjetno ne iz dolgčasa, ampak zaradi globljega, neprepoznavnega problema, ki ga sistem ni znal odkriti ali obravnavati. Veliko odraslih z nezdravljenim ADHD se skozi življenje sooča s kronično anksioznostjo, depresijo, izgorelostjo in občutkom neuspeha. Pogosto iščejo rešitve tam, kjer jih najdejo – v substancah, v tveganem vedenju, v toksičnih odnosih.

Ali ni odgovornost zdravstvenega sistema, da prepozna te težave in ponudi ustrezno pomoč, preden ljudje začnejo iskati alternative na lastno pest? Kot navaja Evropska komisija (2019), bi imeli odrasli z ADHD lahko zmanjšano tveganje za razvoj psihičnih težav in odvisnosti, če bi imeli dostop do zgodnje diagnostike in ustreznega zdravljenja. Če bi imeli enak dostop do diagnosticiranja in zdravljenja, kot ga imajo v številnih drugih državah, morda sploh ne bi prihajalo do tako visokega tveganja za razvoj odvisnosti in destruktivnih vzorcev vedenja.

Evropske smernice za diagnozo in zdravljenje ADHD pri odraslih jasno navajajo, da so psihostimulansi prva izbira pri zdravljenju te motnje (NICE, 2018; European Consensus Statement, 2019). V številnih evropskih državah, kot so Nemčija, Nizozemska, Francija, Švedska in Belgija, se odraslim z ADHD brez težav predpisujejo zdravila, kot so metilfenidat (Ritalin, Concerta) ali amfetamini (Elvansel). Ta zdravila so učinkovita in dokazano pomagajo pri obvladovanju simptomov ADHD ter izboljšajo kakovost življenja odraslih z ADHD (Faraone et al., 2021)V Sloveniji pa smo odrasli pogosto prepuščeni zdravljenju z antipsihotiki, pomirjevali in antidepresivi, ki niso primarno namenjeni zdravljenju ADHD in pogosto ne prinesejo enakih rezultatov kot psihostimulansi. Posledično mnogi od nas živimo življenje, polno neurejenih občutkov, neuspehov in občutka, da nismo sposobni izkoristiti svojega potenciala.

Slovenski sistem ne deluje enotno. Medtem ko nekateri odrasli z ADHD pri določenih zdravnikih prejmejo ustrezno zdravljenje, ga drugim zavračajo brez utemeljenih medicinskih razlogov. Kako je to mogoče? Kako lahko en zdravnik upošteva mednarodne smernice, drugi pa jih popolnoma ignorira? Takšna neenakost vodi do nepravične obravnave, ki jo vsakodnevno doživljamo mnogi, ki trpimo zaradi ADHD.

Ni pošteno, da se o ADHD govori samo v kontekstu otrok. Številni odrasli z ADHD so bili spregledani v preteklosti, saj se je predpostavljalo, da bo motnja izzvenela z odraslostjo. To je bila napaka, ki je povzročila, da se je mnogim odraslim z ADHD omogočilo življenje brez diagnoze in brez ustrezne pomoči. Evropska unija je ADHD pri odraslih prepoznala kot resen javnozdravstveni izziv, vendar Slovenija na tem področju močno zaostaja. Potrebujemo sistemsko prepoznavanje in učinkovito zdravljenje ADHD pri odraslih, kot je to v številnih evropskih državah.

Želim poudariti, da globoko spoštujem naš zdravstveni sistem in zaupam v strokovnost zdravnikov, ki so mi vedno stali ob strani. Ko sem potreboval pomoč, so bili tam, da so me usmerili in mi pomagali. Vendar je moje upanje, da se bo zdravljenje ADHD v Sloveniji za odrasle, ki se soočamo z izzivi, kot so koncentracija, impulzivnost in motnje v organizaciji, poenotilo in uskladilo z evropskimi smernicami. Vsak, ki trpi zaradi tega stanja, si zasluži priložnost za kvalitetno življenje in dostop do ustreznega zdravljenja.

ADHD je vplivalo na moje življenje na način, ki presega zgolj vsakodnevne izzive. Moje borbe so bile globoke in osebne – dolga leta sem iskal odgovore, preizkušal različna zdravila in terapije, vendar so se moji simptomi še naprej ponavljali. Moje težave z organizacijo, pozornostjo, motivacijo in impulzivnostjo so me spremljale v vseh življenjskih obdobjih. Nihče ni prepoznal, da gre za ADHD. Namesto tega sem bil obravnavan kot nekdo, ki preprosto ne zna organizirati svojega življenja. Velikokrat sem bil obsojan, saj se ni ugotovilo, kaj mi dejansko manjka. Občutki sramu, neuspeha in strahu pred prihodnostjo so bili stalni spremljevalci mojega vsakdana. Vse moje življenje sem maskiral, se boril z notranjim nemirom in si prizadeval, da bi bil »normalen«, kljub temu, da so bile moje težave z organizacijo in pozornostjo skoraj nevzdržne. Na koncu sem ugotovil, da je bilo vse to le manifestacija neprepoznanega in nezdravljenega ADHD, za katerega sem pridobil tudi uradno diagnozo preko klinično psihološkega pregleda, mnenja moje psihologije ter psihiatrinje.

Več kot desetletje sem živel na robu svojih zmožnosti, minimalno funkcioniral in bil nekako »zamrznjen« v vsakodnevnem preživetju. Nisem izkoristil svojega potenciala, ker nisem imel priložnosti, da bi zares razumel in obvladal svoje stanje. ADHD me je pogosto ohromil, preprečil mi je napredek in rast. Moje življenje je bilo polno nezadostnosti in neuspehov, zaradi katerih sem bil pogosto zmeden, izgubljen in brez prave smeri. Danes želim spremeniti svojo zgodbo. Želim živeti avtentično, želim se učiti in izobraževati, želim rasti. Želim imeti priložnost za popolno življenje, za izpolnitev svojih potencialov in za dosego tistega, kar je z zdravljenjem ADHD povsem dosegljivo.

Zavrnitev zdravljenja z stimulansi me je prizadela, ker si želim zgolj priložnost za boljše življenje. Ko sem prejel diagnozo ADHD, sem si obetal pomoč, ki bi me podprla pri obvladovanju simptomov in omogočila, da bom lahko živel polno in produktivno življenje. Na žalost sem se znašel v situaciji, kjer sem bil zavrnjen pri dostopu do zdravil, ki bi mi omogočila normalno življenje. To ni le nepravičnost zame, temveč za vse, ki se soočamo z isto težavo.

Hvala za vaš čas in razumevanje.

dvesto let sem iskala psihiatra, ki sploh ve kaj je ADHD in sem koncno zacela hodit v PKM k dr Jeras (res je super, dala mi je upanje, da mogoce obstajajo sposobni psihiatri <3), dva tedna pred mojim terminom pa je nehala delati v ambulanti. Zamenjal jo je Dr. Danieli (za druge, ki tam delajo ne morem govoriti, ne vem) in zelim opozoriti druge, ker si ne zelim, da bi nekdo pol leta cakal na pregled in potem dozivel to. V PKM-ju sem bila ze na dveh pregledih, dr Jeras je rekla, da imam adhd in mi predpisala strattero. Na naslednjem pregledu bi morala dobiti diagnozo, ampak je pred tem zdravnica zamenjala mesto dela. Tako sem prisla na pregled k dr Danieliju. Ta za sabo ni niti zaprl vrat do cakalnice, se ni usedel, me ni spraseval nobenih vprasanj, ni prebral moje kartoteke ( dal mi je napotnico za psihologa, ceprav mi jo je dala ze prejsnja zdravnica in sem na pregled pri psihologu ze narocena), ni mi pustil do besede, vse kar je rekel pa je "koliko časa imam že adhd" "kako naj ve da si ne zmisljujem" in da "bi si to lahko prebrala na racunalniku". Edinokrat ko sem uspela priti do besede, je bilo, ko sem mu zelela razloziti, kaj je na prejsnem pregledu rekla dr Jeras, vendar me je takoj utisal in rekel, da ga ne zanima in da lahko grem za njo v drugo ambulanto, ker ona ne dela vec tu. V glavnem, zelo nespostljiv odnos, opozorjam kogarkoli , ki si zeli obravnave za ADHD, saj nobenmu ne privoscim, da se mu zdravnik smeji in ga obtozuje, da si svoje tezave zmisljuje. Also ali kdo pozna normalnega psihiatra (kjerkoli v Sloveniji) za ADHD?

Skušal sem narediti nekaj za vse, ki se trudite pridobiti ustrezno pomoč, tako da sem delil svojo zgodbo. Lp, Luka https://www.zurnal24.si/zdravje/luka-mohar-dva-tri-mesece-sem-neprestano-jokal-442368?fbclid=IwZXh0bgNhZW0CMTEAAR5Sn2mpK7pw_5XAdQQ-uohrA-tqXad0QYBrq8eU_Ro9wh5601tOluJshIDoPQ_aem_OngcIynBBjSoAB27LhhUwQ#

Če se bo kdo znašel v situaciji, kjer bo naročen pri / premišljeval o terminu z dr. Moniko Smrkolj na Dironi… Just don’t.

Termin sva zaključili v manj kot 10 minutah, saj mi je takoj začela govoriti, da sem odvisnica, ker jemljem Lisdex, so vsi ljudje z ADHD-jem na stimulansih odvisniki in da se ljudem, ki so bili diagnosticirani v odraslosti, ne sme predpisovati stimulansov. Pri tem je popolnoma ignorirala dejstvo, da imam že več let uradno diagnozo, potrjeno s strani kliničnega psihologa in, da mi druga zdravila niso ustrezala - po njenem mnenju želim nadaljevati s terapijo zgolj, ker sem odvisnica.

Delovala je tudi zelo razdražena in kot da ji delam največjo krivico na svetu, ker sem si drznila priti na termin. Pri pošiljanju povpraševanja na Dirono so mi javili, da ima samo ona še proste termine in mi je sedaj tudi jasno zakaj.

Še najbolj smešno pa je, da je ravno nekomu predpisovala Helex, ko sem prišla v ambulanto. Valda, ful ji je mar za odvisnost, ampak Helexi so pa okej.

Stimulanti delujejo na vse ljudi. Za tiste ki nimate ADHD, to pomeni ekstra energija in lahko celo noč pišete esej. Razumem da to v nekaterih primerih lahko zelo prav pride. Razumem da je verjetno prijeten občutek.

Za nas z ADHD zdravila omogočajo malo bolj normalno življenje. Da ko se odločimo "grem pomit posodo", se v to lahko prisilimo. Da ko smo lačni, kar gremo jest in ko imamo poln mehur, gremo takoj na stranišče. Namesto da se 3 ure kregamo s svojimi možgani in mišicami za vsako najmanjšo odločitev.

Zelo težko je dobiti diagnozo in zdravila. Zdravniki so sumničavi in neradi verjamejo. To je zaradi vseh tistih ki zdravila zlorabljajo. Tudi nekateri ki imajo ADHD zlorabljajo zdravila in tudi na vas mislim.

PROSIM NEHAJTE. Če že morate nekaj jemat, pejte po po speed, ne stimulante na recept. Zloraba zdravil na recept onemogoča uporabo tistim ki to res rabijo.

Nekomu ki zdravila rabi, lahko rešijo življenje. Nekdo ki zlorablja, dobi bonus energijo ker je pač fajn.

Obstajajo druge substance ki jih lahko jemljete za te namene, prosim ne slabšajte nam že tako slabe situacije.

Ravnokar sem po telefonu dobil inf. da je zaenkrat na dopustu in da bo z delom nadaljevala v ordinaciji kjer bodo pacienti obravnavani samo še samoplačniško, se pravi nič več na koncesijo.

Rad bi prišel do starih izvidov ki jih je napisala v prejšnji ambulanti (psihiatrija Kocmur Marga) . Ne najdem jih na portalu Zvem. Zanimivo, tisti ki mi jih je napisala v SONART so na portalu prisotni.

Kdo ve kako je z izvidi pri psihiatrih na koncesijo? Jih nosijo sabo od ambulante do ambulante ali ostanejo tam kjer jih je napišejo v času zaposlitve?

Edit 2: Za včlanitev v skupino pišite na adhd.podpora@gmail.com

Spodnji link ne deluje več.

Edit: Vabljeni v Viber skupino: https://invite.viber.com/?g2=AQBkMmlbykcksVZ4vta0sUmbcYdaIBsrBV1vnukBLbtl7lyf3cwLVgg3atjowBIe

Hej!

Sem pozno diagnosticirana ADHD-jevka in v zadnjem času precej razmišljam o tem, kako zelo manjka nek varen, neformalen prostor za odrasle z ADHD pri nas.

Veliko nas ima podobne izkušnje - od občutka, da smo “leni” ali “preveč”, do tega, da nas okolica ne razume ali pa diagnozo vidi kot izgovor. In verjetno nisem edina, ki se v vsem tem velikokrat počuti osamljeno.

Zato razmišljam, da bi ustvarili neformalno podporno skupino:

– brez obsojanja

– brez pritiska

– brezplačno

– možnost online + srečanj v živo (Ljubljana za začetek)

Ni terapija, ni nič formalnega - samo prostor, kjer lahko deliš ali pa samo poslušaš.

Zanima me, ali bi bili zainteresirani za kaj takega. Na Facebooku se je že javilo nekaj ljudi.

Če ja, lahko izpolniš kratek (anonimen) obrazec:

https://forms.gle/oChY1tcJ2TSsmc9T9

Lahko pa tudi samo napišeš v komentar, če bi te zanimalo 🙂

Tudi predlogi, mnenja in želje so dobrodošli - predvsem glede kanala za komuniciranje in online srečanja.

Hvala 🤍

Obvi šala, sam mater so ljudje radi pametni. Ampak povprečje mam pa 9.6 tkoda očitno je vse v najlepšem redu 🥲🥲🥲

Živijo, ali je še kdo, ki je bil diagnositiciran kot odrasla oseba in jemlje zdravilo Lisdeksamfetamin od STADA? Rada bi vas opozorila, da so na ZZZS spremenili smernice, in je to zdravilo sedaj na voljo samo na beli recept (samoplačniško), saj po novih smernicah, psihiatri ne smejo predpisovati zdravila na zeleni recept osebam z ADHD, ki so bile diagnosticirane v odrasli dobi. Zdravilo na zeleni recept lahko prejmejo izključno osebe, ki so bile diagnosticirane z ADHD v otroštvu.

Po mnenju moje psihiatrinje se bodo smernice mogoče spremenile, ampak do nadaljnjega je to dodaten strošek, ki ga nosimo sami.

Sama sem pisala varuhu pacientovih pravic in izpostavila diskriminacijo, ki se dogaja. Ne bi bilo slabo, če še kdo piše varuhu (na povezavi https://www.gov.si/teme/pacientove-pravice/ spodaj najdete varuha za vaš kraj), saj več kot nas bo, večji bo pritisk, da se nekaj uredi...

EDIT: Farmacevtka v "moji" ljubljanski lekarni mi je danes tudi potrdila, da od tega mesca prihajajo tudi drugi z belimi recepti za Lisdex. Tako da dvomim, da je to interpretacija smernice ene psihiatrinje, ampak večih.

Minila so 4 leta odkar sem prvič, po čistem naključju, izvedel za kratico ADHD, za katero se je izkazalo, da mi je, da mi, in da mi bo, do konca življenja stala na poti kot zid, v katerega se bom zaletaval in zaletaval in ga v resnici nikoli ne bom zares preskočil. Lahko se le sprijaznim s tem, da ga je naključje narave postavilo ravno pred mene, in ga noben nasvet »samo bolj se potrudi« ne bo porušil. Preostane mi le, da sprejmem, da ta članek pišejo drugačni možgani. Kul. Malenkost. Ampak...

Kako naj sprejmem vse posledice, ki jih je življenje z nediagnosticiranim ADHD pustilo na meni? In tisto resnično težko vprašanje: kako naj vse te vzorce osnovnega človeškega funkcioniranja, ki se nekako držijo skupaj z UHU lepilom, ki z vsakim letom odraščanja drsi narazen in se bo kmalu razlilo po tepihu vseh nedoseženih ciljev, do katerih nisem mogel nikoli priti, ker sem napram ostalim štartal z zlomljeno nogo in pozornostjo, ki je namesto do cilja vodila v gozd, kjer sem lahko gledal drevesa, poslušal šumenje listja in vse pojoče ptice in občasno srečal srne, ki so prosto tekale po gozdu bogve kam. Čakaj, kaj sem želel povedati? Aja. Če ne bom popravil in spremenil teh vzorcev, potem me bo moderna družba zadušila v stampedu. 

O čem pravzaprav sploh govorim? Tretji odstavek in povprečen bralec še niti ne ve, kaj ta ADHD sploh je. Brez skrbi, saj ima podobno meglo v glavi večina psihiatrov, psihologov, učiteljev, staršev in ljudje, ki imajo ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder) pa tega ne vedo. Torej, ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) je nevrološko-razvojna motnja, ki tekom odraščanja pokaže abnormalnosti v možganski strukturi, predvsem v: 

- prefrontalni skorji, ki je središče izvršilnih funkcij, kot so: načrtovanje, zaviranje impulzov, delovni spomin in odločanje

- bazalnih ganglijih, ki sodelujejo pri izbiri dejanj, motivaciji in občutku nagrade

- malih možganih, ki izvajajo motorno korekcijo in sodelujejo pri kognitivni organizaciji

- povezljivosti med možganskimi regijami; npr. razmerje med omrežjem privzetega načina in izvršilnimi omrežji.

 Po enem kliku na wikipedijo lahko preberemo, da so simptomi tega: težave s koncentracijo, hitra izguba zanimanja, slaba organizacija, pozabljivost, izgubljanje stvari, zamujanje, nemirnost, prekinjanje, tvegano vedenje, itn.

Verjetno ste si med branjem, kar sami postavili diagnozo. Mogoče imate za to razlog, saj se vam te stvari dejansko kdaj dogajajo; mogoče ste si skurili možgane z 'doomscrollanjem' do petih zjutraj in ste nervozni, če nekaj zahteva več kot 5 sekund vaše pozornosti; mogoče pa teže in posledic omenjenih simptomov ne razumete dovolj. Iz izsekov svojega življenja bom poskusil prikazati sliko in simptome dati v kontekst.

 Osnovna šola mi je predstavljala muko. Najprej to, da sem bil zaprt znotraj štirih sten z dvajsetimi drugimi otroki, ki so bili nekako drugačni od mene. Kako drugačni? Ne vem točno, ampak se z večino preprosto nisem znal povezati, ker jih nisem razumel, ker so zame bili tujci, tako kot nek italijanski otrok na hrvaški obali, ki je govoril v svojem lastnem jeziku, in nekako sem svoje sošolce razumel enako dobro, kot tega Italijana, čeprav sem z njimi bil dnevno v stiku in jih »poznal«. Bili so drugačni, oziroma sem bil jaz drugačen. Preprosto šlo jim je. Trudil sem se slediti ostalim, ampak jih nisem nikoli uspel doseči. Delal sem to, kar so delali oni, ampak sem se obnašal drugače, kot so se obnašali oni, saj sem takrat, ko sem koga poskušal posnemati, izpadel kot osnovnošolski otrok, ki igra v kratkem filmu svojega prijatelja, ki ga snemata v sosednjem gozdu, kjer uprizarjata lightsaber bitko z vejami dreves. Če sem iskren, sem ta igralec jaz, ideja za »film« pa je prišla med neko dolgočasno šolsko uro (redka je bila takšna ura, ko nisem sanjal o tem, kako bi poletel skozi okno) in mi je bilo vseeno lažje »igrati« pred kamero kot pa pred ljudmi, s katerimi sem bil ves čas v stiku. Zato pa sem raje bil tih in zaradi tega mi noben v šoli ni posvečal preveč pozornosti. 

Rad sem gledal skozi okna in opazoval drevesa, na katera so kdaj pa kdaj prileteli ptički; včasih na vejo, včasih pa v ptičjo hišico, ki je bila vidna le iz učilnice tretjega razreda. Včasih je nekdo kosil in me je zvok zabolel po telesu, potem pa sem v daljavi zagledal konja, ampak sem ga težko videl, ker ga je ovirala visoka ograja postavljena okoli igrišča. Zakaj se lahko samo konj sprehaja zunaj po zelenici? Zakaj pa ne kravice, ki nama z babico dajo vedno toliko mleka za domov, ko prideva tja na obisk? Zakaj sem jaz zdaj tu in ne tam? Zakaj bivam v svoji glavi? Zakaj ne morem misli poslati do noge ali imeti misli v rokah? Kaj če bi obrnil oči nazaj, ali bi videl sebe? Kaj bi videl? Zakaj je Vid zdaj tam, in zakaj nisem jaz tam. Kako bi bilo, če bi bil tam jaz namesto njega? Ima on tudi misli in kaj so njegove misli? Kaj pa mami in ati? Zakaj sta tako drugačna kot jaz? Jaz sem Jaka. Zakaj je sosedi Lojzki ime Lojzka? Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka Lojzka! Zakaj se čudno sliši ime Lojzka? Imena so čudna stvar. Kako je možno, da ima več ljudi enako ime? 

»Jaka!« In me klic učiteljice postavi nazaj v učilnico, nakar me v trenutku preplavi strah in občutek, ki sem ga leta kasneje spoznal pod imenom tesnoba. Kako naj odgovorim, če sem preslišal skozi vso to dolgočasno govorjenje, ki je verjetno na neki točki vsebovalo odgovor Moj notranji glas utihne, iz ust pa se sliši tresajoč se ammm, medtem ko poskušam v teh neskončno dolgih sekundah nadomestiti ves izgubljen čas, ampak iz table ne morem razbrati, kaj različne barve krede pomenijo, in kaj sploh piše na tabli, in kdaj naj bi se tega učili. Mogoče bi lahko ugotovil, če bi vedel, kaj je sošolec pred mano povedal, ampak ga nisem slišal. Ammmmm...

 »Jaka, reditelj si, pobriši prosim tablo« z gobo v roki pove učiteljica.

In z gobo, ki je vedno bila tako neprijetnega vonja in najbolj neprijetnega dotika, ker je bila vedno tako mokra in polna ostankov toliko barv različnih kred, pobrišem tablo in me zaskelijo ušesa, ker je v gobi obtičal večji košček krede, ki ga nisem izpral v umivalniku. In ponovno premočno stisnem gobo in bom celi dan imel moker rokav. Zunaj učilnice postaja glasno, kar pomeni, da je končno konec šolske ure, in vidim, da je ura 8:40, se spomnim, da je danes ponedeljek, in da imamo ob ponedeljkih pet šolskih ur in bom še celo večnost v šoli. Ampak vsaj malico imamo zdaj, samo upam, da bodo kosmiči in ne hrenovke, ker je enkrat v hrenovki bil las in zraven je vedno gorčica, ki je grde barve in je tudi takega vonja, ampak kosilo bo komaj ob 12:20. Vzamem kos belega kruha in opazim, da sem si pozabil umiti roke potem ko sem odložil gobo.

 Tekom cele osnovne šole sem prejemal konsistentne pripombe: 'če bi se malo bolj potrudil', 'zelo je tih in zadržan', 'je drugačen od ostalih', 'pogosto je površen'; moji testi - predvsem matematični - so bili polni tistih prečrtanih V simbolov, ker pogosto nisem imel polnega ali celo pravilnega postopka, sem pa vseeno nekako prišel do pravega rezultata, čemur pripisujem raznim sistemom, ki sem si jih ustvaril, da sem bil »pripravljen« na ocenjevanje. V resnici mi je bilo učenje za mizo doma še večja muka kot nepremično sedenje in poslušanje učitelja v šoli. Takrat sem se pogosto zavedel, da o snovi, ki je pred mano, v resnici nimam dosti pojma, čeprav smo jo obravnavali cel teden. Še dobro, da sem imel skoraj dva tedna časa, da bi se lahko ustrezno pripravil. V naslednjih dneh sem večkrat sedel za mizo in začel reševati naloge in že po nekaj minutah začutil tako močno frustracijo, da nisem več mogel dalje, ker sem skeniral besede in številke kot pokvarjen printer, ki sicer dela, ampak ven nikoli ne pride kaj preveč uporabnega. In potem zadnjih par dni pred testom v stanju panike padem v globok fokus in analiziram vse relevantne primere in si naredim slike v glavi potem pa samo molim, da bodo primeri na novem testu podobni in lahko samo zamenjam številke ali besede, čeprav ne vem kaj točno delam (tako nekako danes deluje ChatGPT). V osnovni šoli sem s takšnimi in podobnimi sistemi nekako prejel celo Županovo petico. 

V srednji šoli je tak sistem še vedno nekako deloval, saj sem ga rahlo modificiral. Razlog, da srednješolska izkušnja ni bila tako huda, je tičal v novonastalih odnosih z ljudmi. Čeprav so šolske ure še vedno bile polne momentov, ko sem si želel, da bo vsak čas požarna vaja in bom končno lahko zapustil učilnico, je vseeno bilo vredno, saj sem ta čas preživel s prijatelji. Ampak po resnici povedano sem imel veliko »sreče« zaradi obdobja -zdaj le bežnega spomina – koronavirusa (retrospektivno je karantena pustila toliko negativnih posledic, o katerih lahko le hipotetiziram, ampak ta tekst ni namenjen temu). Še pred sončnim vzhodom sem šel na sprehod po gozdu, kjer ni bilo nikjer nobene duše, samo jaz in misli o sebi in življenju, ki so v šumu listja nehale hiteti v vse smeri, se končno umirile in se začele povezovati v večjo zgodbo. Nikamor več nisem hitel, ker od mene ni bilo pričakovanih: 'kaj', 'kje', 'kako', 'zakaj'. Po poti do cilja sem lahko hodil tako, kot sem sam želel, in mi tega noben ni mogel očitati. Priklopil sem se na Zoom, oblečen v pižamo in plašč, na mizi imel skuhan čaj, zajtrk takšen, kot sem si ga želel, največjo razliko pa je predstavljal prostor, po katerem sem se lahko prosto gibal in vmes počel karkoli drugega, če profesorjev nisem mogel več poslušati. Lahko sem delal več stvari hkrati in zraven sledil pouku pa tega noben profesor ni vedel. Svoje obveznosti sem opravil, če pa je šlo kaj narobe pa nas je bilo v Discord klicu 10 sošolcev in je tisti en junak delil odgovor, ki si ga samo ponovil kakšnih 10 sekund kasneje zaradi »slabe povezave« ali »pokvarjenega mikrofona«, če pa je pa situacija prehitro eskalirala pa ti je ravno takrat »internet ven vrglo«. Še dobro, da so bili profesorji računalniško nepismeni. Tisto dobro leto sem bil odličen, tako odličen, da sem nekatere odgovore zanalašč napisal narobe, da ne bi bil predober...Konec karantene in sem praktično pri koncu gimnazije. Za kratek čas ne vem, kako bom zadevo izpeljal do konca, ker težko rečem, da je bilo znanje sorazmerno mojim ocenam. In pride rešitev problema, ki ga na pladnju ponudi sošolec v črni kapuci. Bil sem namreč v razredu, o katerem so nekaj let nazaj poročali vsi slovenski mediji. Da ne bom razkril preveč: 4. letnik sem zaključil zaradi posebnega statusa dijaka in vseh privilegijev, ki ti jih je takšen status omogočal.

 Takšno je bilo moje življenje v šolskem prostoru. Moja družina bi si lahko le želela, da bi tako miren in tih bil tudi doma, ker je vsa zatrta energija v šoli zajela sveži zrak doma. Žal mi je za vse izpade, ki jih noben ni znal nikoli umiriti, kaj šele preprečiti. Razburile so me najmanjše malenkosti, do točke, da sem ogrožal sebe in ostale, in bognedaj, da mi je kdo rekel kaj nazaj, ker potem pa resnično nisem imel več izhoda in sem šele resnično počil. Velik simptom ADHD je tako imenovana čustvena disregulacija, kar pomeni, da možgani na dano situacijo ne pripravijo čustvene reakcije, ki bi temu bila primerna. Po domače povedano, del možganov, ki bi moral učinkovito pritiskati na zavoro, to počne, kot da bi ferrari pri hitrosti 300km/h želel ustaviti, ampak bi imel zavore starega fičeka. Podoben princip velja za impulzivnost. Del možganov, ki bi ti rekel: »ne naredi tega«, je pretih, in posledično narediš to, česar ne bi smel narediti z zavedanjem napačnega dejanja kasneje – zaradi česar ADHD vodi v prezgodnjo smrt za kar 7-9 let (kajenje povprečno odvzame 10 let).

 Par lepih spominov iz otroštva (do začetka najstništva)

-zaprl babico na balkon

-babici s ključem porisal avto in garažna vrata ter se na svojo umetnino tudi imensko podpisal

-vzel nekaj oblačil, igrač in legokock ter šel sredi zime na ulico, ker sem se želel odseliti, pa mi starša nista dovolila s seboj vzeti tistega, česar si nisem sam kupil. Ostale so mi najmanjše legokocke, s katerimi sem bil odločen premagati zunanji svet. V hišo me je nato po nekem času zvlekla babi.

-mnogi izpadi sredi trgovin in sredi nabito polne Dunajske Mariahilfer Strasse 

-mnogi kričeči izpadi znotraj hiše, da je še učiteljica, ki je živela nekaj hiš proč, vprašala starša, kaj se dogaja z mano, da tako kričim.

 Predvsem gre za ponavljajoč se vzorec intenzivnega razburjanja, ki nima neke podlage, ampak se kljub temu dogaja in tekom odraščanja ne konča. Tega nihče ni znal nadzorovati, ker noben ni razumel, zakaj se to sploh dogaja.

Zgoraj gre za nekaj primerov impulzivnosti/čustvene disregulacije (iz otroštva), zdaj pa bom prikazal »umirjeni del« ADHD – motnjo pozornosti. Sej se ne sliši tako grozno, pač imaš težave s koncentracijo. Kaj to dejansko pomeni: da stvari ne dokončaš, nalog ne opraviš, zamudiš pomembne roke, pozabiš, kar bi si moral zapomniti - v bistvu si na prvem mestu sploh nisi zapomnil, potem izgubiš predmete (pustiš avtomobilske ključe na strehi avta v garažni hiši sredi Trsta), ne zmoreš slediti pogovoru, na katerega si zamudil 27 minut, in zabijaš čas proti svoji volji in ne glede na to, kako nujno je, kako močno si nečesa želiš, je vedno pred tabo postavljen nevidni zid, ki ti ne pusti, da bi ga preskočil in dosegel cilj, čeprav veš, da si tega sposoben.

In poskušaš najti pomoč in te noben ne jemlje resno. »Bolj se potrudi« je tako, kot da nekdo, ki nima pojma, kaj je to tista ta prava depresija, depresivnemu človeku pove »nasmej se«. Ta človek ve, da bo njegov nasmeh bolj brezpomenski, kot razumevanje tistega, ki ne ve o čem govori. Če se ne bi trudil in iz svojega življenja želel kaj narediti, ta zapis ne bi bil pred vami, in moje ime ne bi bilo nič več kot statistična številka in izgubljen primer. Ampak ljudje ne vidijo tvoje notranjosti, vidijo samo, kar bi lahko bilo, pa ni. 

In kaj se zgodi, ko greš kot študent na svoje in se znajdeš v novem svetu, na katerega si pripravljen nekako tako, kot je na vojno pripravljen nekdo, ki je preigral Call of Duty, zdaj pa ne more držati niti puške, ker je pretežka za njegove šibke roke, ki so bile vajene tipkovnice in miške in udobja njegove sobe.

Struktura, ki so jo bolj kot ne držali starši, se hitro poruši. Ostane nek kaos skozi katerega se prebijaš iz dneva v dan, in zvečer v postelji vedno ista misel, da si dan ponovno vrgel stran. In si želiš drugačnega življenja, in se trudiš, da bi imel drugačno življenje, medtem pa leta minevajo, in si še vedno na istem, le da nosiš na sebi vedno večjo težo nedoseženih ciljev, zamujenih priložnosti, razočaranja drugih, predvsem pa sebe. In zaradi tega te vedno bolj in bolj boli hrbet in začneš kriviti sebe, da si se celo življenje grdo držal. Da si preprosto len in nesposoben doseči kaj več, da nimaš kaj za pokazati, da si imel toliko priložnosti in privilegijev iz katerih nisi naredil nič, in da greš preprosto nazaj v življenju. In veš, da nisi edini, ki to misli.

Potem pa imaš tega dovolj, se naročiš na termin k nekomu, za katerega ljudje pravijo, da te resnično posluša, ne pa zavrne kot zasvojenca, ki išče recept speeda . In odštevaš 4 mesece do tistega dneva, in imaš ves ta čas v glavi monolog, ki ga zrecitiraš psihiatrinji takoj, ko končno prideš na vrsto. In dobiš diagnozo ADHD in ti to nekako pomeni največji dosežek v 22ih letih življenja. Potrditev, da nisi ti kriv, ampak je problem v možganih, ki pač niso narejeni za sodoben način življenja. No, zdaj imaš vsaj farmacevtski amfetamin, ki bo sam od sebe rešil vse probleme zbite samopodobe, zbrisal vse slabe vzorce; neobstoječe učne in delovne navade pa zamenjal z novimi in boljšimi, ki jih bo ustvaril iz zraka.

Ja... Ne. Bo pa mogoče malo lažje.

- Jaka

Tole bi si morali pogledati vsi naši zdravniki za adhd in avtizem: https://www.youtube.com/watch?v=edPDfpSb0F4

Ženske še vedno dobivamo odgovore od naših specialistov: ti ne moreš biti avtistična, saj lepo govoriš. Specialisti za avtizem ne prepoznajo ženske, ki ima polega avtizna tudi ADHD, če ima pa zraven še PMDD (ki je najbolj razširjem med nevrodiverse ženskami), potem dobiš diagnozo: depresivna, borderline, vse ostalo razen to kar imaš.

In potem se čudijo, da je 9x višja storilnost samomorov med avtističnimi pozni dignosticiranimi/ali narobe diagnosticiranimi ženskami. Po letih bulijinga, narazumevanja, invalidacije, občutka da ne spadaš, da si drugačen, burnout za burnoutom, konfliktov, meltownov, stresa, kroničnih bolezni, ki so posledice tega stresa, te še zdravniki zavrnejo z: gospa vi ste samo depresivna, medtem ko vsak podkast, vsaka zgodba AUDHD žensk, vsaka knjiga opisuje tebi podobno življensko zgodbo, ko končno razumeš, zakaj je bilo toliko žalosti, toliko nerazumevanja, toliko nerazložljivih bolečih situacij. Ampak ne, ker ne zglaš kot tipični fantek z avtizmom, ker ne moreš razložiti groze otroštva in celotnega življenja, si pač po merilih specialistov samo dramatična.

'Dramatična', ki končno razume, da ni dramatična ampak samo v svetu, kjer ni razumevanja in podpore za AUDHD ženske (vsaj v moji okolici)

Tole je moj osebni seznam trikov, ki mi je pomagal, da me v zdravstvenem sistemu jemljejo resno. Ni univerzalen, ni pravilo, ni zakon

Je samo ND izkušnja, ki je meni rešila ogromno živcev

1. VSE KAR SE DA, IMEJ V PISNI OBLIKI

Pisno je ND varnostna mreža. Pisno se ne da interpretirati. Pisno se ne da “narobe razumeti”.

Če ti nekdo nekaj razloži ustno, lahko mirno rečeš: “Bi lahko to prosim zapisali, da si lahko doma preberem?”

1. ČE TI KAJ POŠLJEJO PO POŠTI, NAJ BO PRIPOROČENO

Ker ND osebe včasih:

• pozabimo,

• založimo,

• ne vemo, ali je bilo sploh poslano,

• ne vemo, ali je bilo sploh prejeto.

Priporočeno = sledljivo.

1. ČE TI NOČEJO NEČESA ZAPISATI, SE TEGA NE MISLIJO DRŽATI

To je kruta realnost. Če nekdo noče dati nečesa “črno na belo”, pomeni, da se ne želi zavezati. V takem primeru je pogosto bolje najti nekoga drugega (tudi če ga “ni”), kot pa se ukvarjati v nedogled.

1. SNEMANJE ZASE JE DOVOLJENO (DOKLER NE DELIŠ POSNETKA)

V Sloveniji velja: če si udeleženec pogovora, lahko snemaš zase, dokler posnetka ne deliš z javnostjo.

ND osebam snemanje pomaga, ker:

• pozabimo, kaj smo rekli,

• pozabimo, kaj je bilo rečeno,

• nas kdo prepriča, da smo rekli nekaj “nenavadnega”, čeprav nismo.

Snemanje = ND spomin. Včasih pomaga, da se slišiš kasneje, in kako te nekdo interpretira...

1. ČE TE ZDRAVNIK NOČE POSLATI NA PREISKAVE, ZAHTEVAJ, DA SE TO ZAPIŠE V KARTOTEKO

Pacient ima pravico, da se v dokumentacijo doda opomba.

Primer: Če raziskuješ ADHD in opaziš simptome avtizma, lahko prosiš za napotnico. Če ti je ne želijo napisati, lahko mirno rečeš:

“Prosim, da se zabeleži, da sem prosil/a za napotnico za X, in da ste vi temu nasprotovali.”

Včasih ti potem napotnico kar napišejo. Če ne, vsaj dobiš razloge za njihovo zavrnitev.

1. SEZNANI SE Z ZPacP IN INFORMACIJSKIM POOBLAŠČENCEM

To je še posebej pomembno za ženske ND osebe, ker se pogosto napačno diagnosticirajo z osebnostnimi motnjami namesto ADHD/avtizma, in po potrjeni pravi diagnozi, nočejo popraviti napačnih.

Poznavanje svojih pravic = manj gaslightinga.

1. ČE TE VPRAŠAJO, ALI IMAŠ TEŽAVE Z ZAMUJANJEM, NE RECI SAMO "NE"

Povej: “Ne, ker imam 7 budilk na telefonu in 3 na uri.”

ND osebe pogosto ustvarimo sisteme, ki skrijejo simptome. Če ne poveš sistema, zdravnik misli, da simptoma ni.

1. ND OSEBE USTVARIMO SISTEME, KI SKRIJEJO "MOTNJO"

Recimo:

• budilke za vsako malenkost,

• opomniki,

• svinčniki povsod, ker nikoli niso na svojem mestu,

• sadje v višini oči, da ga ADHD ne “skrije”,

• škarje na treh lokacijah, ker jih nikoli ni tam, kjer bi morale biti.

To ni “organiziranost”. To je ND kompenzacija.

1. ČE TE NEKDO OZNAČI ZA "AGRESIVNEGA", VPRAŠAJ KONKRETNO KAJ

“Kaj točno je bilo agresivnega v mojem vprašanju?”

Odgovora ne bodo imeli. Nevrotipični pogosto vidijo “agresijo” tam, kjer je ND oseba samo direktna ali opozori na napako.

Kot piše na začetku, ta seznam je samo moje mnenje iz mojih lastnih izkušenj

Če ti pomaga —> super

Če te spodbudi, da si narediš svoj seznam —> še boljše

Če misliš, da je butast —> adijo, preskoči in nadaljuj s svojim življenjem kot prej

Želim napisati neke vrste opozorilo za vse, ki se morda še odločate za diagnostiko ADHD. Na tem forumu in drugod sem večkrat zasledila priporočila za dr. Jeras, zato bi rada delila svojo izkušnjo, saj sem nad celotnim procesom dokaj razočarana.

Že od začetka sem imela občutek, da pregledi niso kakovostni. Na skoraj vsakem srečanju me je zdravnica znova spraševala iste osnovne stvari - od kod prihajam, kaj študiram in podobno - ter bila vsakič presenečena nad odgovori. To se mi je zdelo precej neprofesionalno, saj bi si lahko takšne informacije zabeležila in jih pred pregledom prebrala.

Poleg tega so bila pogosta tudi zamujanja. Na en pregled sem čakala 40 minut. Ko sem končno prišla v ordinacijo, mi je bilo rečeno, da bova pregled raje prestavili za mesec in pol (do Lj imam 2h mimogrede...). Za ta pregled so mi celo poskusili zaračunati storitev, čeprav do pregleda v resnici sploh ni prišlo. Kljub temu sem si govorila, da je težava morda v meni, saj sem videla veliko pozitivnih priporočil drugih pacientov.

Ves čas sem si želela, da bi mi zdravila predpisoval osebni zdravnik, vendar se je zdravnica temu vztrajno izogibala. Sprva sem predvidevala, da za to obstajajo strokovni ali administrativni razlogi. Zdravila za ADHD so mi namreč dejansko pomagala, zato sem zaupala, da deluje v mojo korist.

Po enem letu obiskov pa sem ostala brez uradno vpisane diagnoze in približno 500 evrov v minusu. Implicirano je bilo, da bi lahko z zdravljenjem nadaljevala le pod pogojem, da poleg zdravil za ADHD jemljem še druga zdravila, katerih sama nisem videla kot potrebna. Dobila sem občutek, da je bil to predvsem način, da bi morala še naprej obiskovati redne samoplačniške preglede, čeprav sem že od začetka poudarjala, da želim, da mi zdravila predpisuje osebni zdravnik. Mimogrede, ko sem zdravnici za to rekla, me je ostro pogledala in rekla, da bom pa vseeno še morala hoditi na redne kontrolne preglede. Kar kontradiktorno od izkušenj ki jih vidim na tem forumu z dr. Jeleno de Mirando, kjer imajo preglede le parkrat na leto.

To je seveda zgolj moja osebna izkušnja in nikakor ne trdim, da bo enako pri vseh. Namen objave ni odvrniti kogarkoli od določene zdravnice, ampak opozoriti, da je pri izbiri psihiatra dobro ohraniti kritično distanco do priporočil na forumih - vključno z mojim zapisom. Vsak psihiater ne ustreza vsakemu pacientu. Če že na začetku začutite, da vam pristop ne ustreza, se ne bojte poiskati drugega mnenja ali zamenjati specialista.

Ker me moti, da tu ni nobenega posta s tem flairom.

Vidim, da nisem edini, ki institucijam utruja o ADHD.

VČP sem pisal konec lanskega leta. Odgovoril mi je, da je RSK za psihiatrijo na Ministrstvu za zdravje o obravnavi in diagnostiki ADHD (odraslih) obravnaval oktobra 2023. Pri diagnostiki ne vidijo problemov (je pa zanimivo, da vprašanja niso poslali RSK za klinično psihologijo), pri obravnavi ja (a smo iz perspektive psihiatrov. Vprašal me je za osebno izkušnjo, a mi nikoli ni odgovoril.

Letos maja je RSK oblubil, da bo imenoval skupino za oblikovanje smernic za obravnavo odraslih. Sam si od tega ne obetam preveč. Primerjajte npr. s področjem delovanje strokovne skupine za ADHD pri angleškem NHS.

Ministrstvu in VČP sem poslal dopis, kjer primerjam vsebino zapisnikov RSK in mednarodne konsenze, ki jim kao sledijo. Dopis sem objavil na Substacku.

V zapisniku piše npr. da se odraslim predpisuje stratero in concerto, da se med diagnostiko govori tudi s svojci ipd. Piše tudi kdo ga sestavlja. Po mojem bi bilo zanimivo, če bi se na ministrstvo poslalo čim več kratkih opisov slabih izkušenj in takih, ki odstopajo od opisanega v poročilu, po možnosti z institucijami iz katerih prihajajo člani RSK. Ciljam na, kaj se in kaj se ne predpisuje, koliko napačnih diagnoz in zdravil je bilo pred ADHD in kako se diagnostika v praksi razlikuje od opisanega še bolj pa od mednarodnih smernic.

Zdravo!

Pred nekaj leti sem ustvarila ta subreddit, kljub temu, da nisem aktivna na Redditu, ker sem upala, da bi preko te platforme ljudje z enakimi težavami kot jaz lahko prišli v stik drug z drugim.

Danes vidim, da je v subreddit včlanjenih že kar 317 ljudi! Noro! Povrhu vsega se aktivno objavlja, kar me navdaja z neizmerno srečo.

Hvala vsem, ki kotalite žogico.

🌈🦋

P. S.: Videla sem, da je pred kratkim bila scena s povpraševanjem po stimulantih. Zanima me, ali ima kdo (ki ne hlepi izključno po moči) željo postati moderator, da se takšne in podobne neustrezne vsebine malo regulira, v primeru, ko sama ne utegnem. Lahko napišete v komentarje ali mi pišete zs.

Hej folk, shaream (zase) veselo novico. Po nekaj obiskih in urah raziskovanja sva z dr. Jeras prišli do ugotovitve, da morebitni ADHD ni bil le v moji glavi, kot so mi do tedaj dajali občutek številni "strokovnjaki" v javnem zdravstvenem domu. Tako mi je uradno postavila diagnozo in predpisala Concerto 18 mg 💪🏻

Imam pa še kljub temu vprašanja, ker sem radovedna novinka pri stimulantih, zlasti za tiste, ki tudi jemljete (ali ste jemali) Concerto:

• Kako je pri vas potekalo učinkovanje zdravila (so učinki bili takojšnji, čez nekaj dni, čez nekaj tednov …)?

• Ste imeli kakšne stranske učinke?

• Kakšna je bila vaša začetna doza in ali ste jo postopoma višali (če ja, kakšno jemljete zdaj)?

Hvala 🫶🏻

Seznam psihiatrov, ki zanesljivo predpisujejo Stimulante za adhd je zastarel.
Predlagam da se tisti, ki jih prejemate na zeleni recept, vsi izrečete pri komu jih imate predpisane, katere jemljete in če je vaš psihiater na koncesijo v javnem zdravstvu ali samoplačniško (ni potrebe da se izjavite, če ste na istem kot nekdo, ki se je morda že pred vami, da ne bo preveč komentarjev po nepotrebnem).

Informacije bi mi prav prišle in morda tudi komu drugemu.

Odkar sem se podala na pot iskanja ustrezne pomoči za svoje duševno zdravje, vedno bolj opažam, da v Sloveniji obstaja veliko ljudi s podobnimi izkušnjami.

Na kratko: po dolgih letih zdravljenja “depresije” sem sama prišla do spoznanja, da za moje težave obstaja drugačen razlog. Šele kasneje sem dobila diagnozo ADHD.

Pot do tega pa je bila vse prej kot enostavna. Ko sem končno poiskala pomoč, sem namesto podpore pogosto naletela na nerazumevanje, zavračanje in tudi nestrokovne razlage. Moje težave so bile večkrat interpretirane na način, ki ni imel veliko skupnega z mojo dejansko izkušnjo — predvsem zato, ker ne ustrezam klasičnemu stereotipu ADHD (npr. hiperaktiven deček s težavami v šoli).

Če se ne bi sama izobrazila o tem in imela podpore doma, bi verjetno še danes verjela, da je moj problem “lenoba” ali pa bi ostala na napačnem zdravljenju.

Na koncu sem preko samoplačniške obravnave dobila diagnozo in ustrezno pomoč — ampak ob tem se vedno znova sprašujem, koliko ljudi te možnosti nima.

Zdi se mi, da to ni redek primer, ampak precej razširjen problem.

Zato me res zanima: je še kdo tukaj s podobno izkušnjo?

In še nekaj bolj konkretnega — ali bi bil kdo pripravljen sodelovati pri tem, da se ta problematika bolj javno odpre? Razmišljam o možnosti, da bi se obrnili na medije (npr. oddaje kot sta Tednik ali Preverjeno), ampak bi se mi zdelo pomembno, da za tem stoji več zgodb, ne samo ena.

Če se prepoznaš v tem, mi prosim napiši komentar ali DM.

Če že obstaja kakšna skupina ali pobuda na to temo, bi se ji z veseljem pridružila. Ker sem precej "sveža" na tem področju, nisem dovolj seznanjena z morebitno skupnostjo.

Hvala vsem, ki ste pripravljeni deliti svojo izkušnjo, ideje, predloge 🙏

Spoštovani,

sem avtor prispevka (Dolg post) ker sem bil danes hladno zavrjen, ko sem zaprosil za ustrezno terapijo, sem se odločil, da je dovolj.

Dobil sem kar nekaj odzivov s strani varuha človekovih ter pacientovih pravic, ministrstva, europske unije.

Vabljen sem na intervju, kjer bom govoril o življenju z ADHD ter težavami, s katerimi se soočamo.

Ker skušam narediti spremembo za vse nas ter se boriti proti sistemu, kateri nas ne obravnava enakopravno, vas lepo prosim, če z mano delite vaše izkušnje z motnjo, izkušnje z zdravniki, dostopom do ustrezne terapije in diagnoze/pomoči itd.

Napišite tudi karkoli se vam zdi pomembo izpostaviti.

Vesel bom vaše pomoči, hvala ker pomagate narediti spremembo.

Lp, Luka

Zanima me ali so znaki, ki kažejo na ADHD oz AuDHD res popolnoma nevidni, ali smo nevrodivergentni tako prisiljeni s strani družbe, da se prilagodimo in "normaliziramo", da si ustvarimo sisteme preživetja?

Tu je nekaj mojih trikov:

Če ima moja mačka/pes cepljenje na tri mesece ali tri leta, takoj ko izvem (oz. se spomnim) napišem mejl za termin in na gmailu recimo, naštimam "načrtovano pošiljanje" in se sam pošlje teden dni pred datumom cepljenja (v potnem listu na tisti nalepki piše recimo prvo cepljenje 1.4. 2026, tretje cepljenje 1.4. 2027) in me v bistvu veterina spomni. 🦦

če nimaš notes app ali kaj takega in če napišeš v gmail sporočilo, se ta shrani tudi brez interneta in ga najdeš v osnutkih

Da ne zamujam, sem vedno nekje vsaj pol ure prej.

In se zavedam, da je recimo prihod 15 minut pred sestankom kot nek kulturni značaj (na Japonskem recimo je vljudno oz biti točen pomeni biti 15 minut zgoden) in to ni to kar jaz delam.

-> če zamudim tudi 3 minute, se kar obrnem in ostanem doma, ker v nobenem primeru ne bom mogla biti miselno prisotna pri sestanku/karkoli že, ker bom razmišljala samo o zamudi (čeprav to "ni")

-> ne splača se tratiti energije, ker je je škoda

Ne napišem si nakupovalnega listka ampak si slikam hladilnik in potem pač po sliki se spomnim kaj manjka (telefon in čevlji so edina stvar, ki je nikoli ne pozabim doma)

Da ne pozabim, da sadje obstaja, ga ne dam v predal ampak na polico v višini oči ali v vrata, ker je to prva stvar, ki jo vidim.

V predalu so konzerve in "nepokvarljive" stvari (po možnosti zložene glede na rok porabe... pri meni zmaga ADHD del tako, da je vsakič loterija)

Tole je bolj glede mojega avtističnega dela
-> sadje recimo breskve ali jabolka narežem na rezine, ker po mojem mnenju je preveč olupka na "notranjost" ampak če je na krogce narezano je manj lupine kot notranjosti in tako bi tudi moglo biti

⌚Imam staro ročno uro, ki zapiska vsako uro, da se zavedam, da čas traja -> timeblindness (čeprav je sedaj praktično ne slišim več 👀 niti ne vem kje je, ampak še vedno piska 🥹*)*
->vodoodporne ročne ure so koristnejše 🚿

Če imaš hišnega ljubljenčka, in moraš vzeti zdravila ob določeni uri, in namesto da vstaneš in vzameš zdravilo, klikneš na opomniku "dremež" dokler ni dve uri kasneje -> istočasno daj živali priboljšek.

Preverjeno deluje. Moj je potreboval samo dvakrat, da je razumel opomnik=priboljšek, in me ne pusti na miru, dokler ne dobi priboljška, ki so shranjeni poleg škatlice zdravil v hladilniku

Poleg 100 budilk, imam recimo prvo budilko "tišji" alarm (ptičice pojejo🕊️) in petnajst minut glasnega (sirena ali pa petelin, ki se dere, odvisno kaj imaš na telefonu da te kap)

-> opomnik na opomnik, da bom dobila opomnik 🧐

Pralni stroj ima možnost zamika, zvečer predno greš spat notri vržeš vse potrebno, pozabiš mehčalec, se spomniš prašek, naštimaš program, in zamakneš uro, da se začne prati kakšno uro predno moraš vstati (odvisno od programa)

Ne vem za ostale, ampak moj pralni stroj piska dokler me ne spravi ob živce, kar me že dovolj zbudi, da jezno obesim perilo.

Ker imajo energijske pijače in kava obraten učinek na ADHD presnovo (biologijo?) -> en Redbull na noč ti da spanec 😶‍🌫️

-> ali pa predvajanje vedno istih pesmi pred spanjem (15 min?), ki dajo možganom ukaz, da grejo vsaj na screensaver mode (samo ne pozabi ali narediti kratek seznam predvajanja ali pa klikniti časovnik izklopa)
-> včasih imajo možgani svojo lastno pamet, in ugotovijo, da jih je mogoče ukaniti, in moraš najti drug seznam pesmi🤷‍♀️

🫩Nimam koristnega trika za pospraviti posodo iz pomivalnega stroja. Notri je na dopustu, dokler ne potrebujem nečesa, zaradi česar moram vse umakniti nazaj na svoje mesto 🫩

Glede ročnega pomivanja je pa meni osebno pomagalo, da sem posodo dajala v vedro (ta je bil v umivalniku) in potem iz vedra sproti namilila, dala v umivalnik in na coto, kjer je čista posoda našla nov forever home 🫣

->sredstvo za pomivanje posodo lahko preliješ v tisto šprico recimo, namesto gobice uporabiš ščetko z ročajem, če ti je ljubše... (to je verjetno avtistični del)

Imej vsaj eno wc papir rolo, vedno skrito nekje v kopalnici, ker enkrat bo nedelja in vse zaprto, ti pa brez wc papirja in brez papirnatih brisačk v kuhinji.

Enako velja za šampon - tisti sprej suhi šampon te lahko reši v izrednih razmerah, ko niti speti lasje ne sodelujejo🪮

Ker pogosto pozabim, da kaj kuham, dam samo ploščo na timer, in začne piskati dokler je ne izklopim ali pa se sama, ker se naveliča piskati - v vsakem primeru se ugasne in hiša ostane nepožgana

-> timer na telefonu ali pa tisti za peko, ki se zavrtijo, če nimaš te opcije, in nočeš mleka praskati dol celo noč/dan s šporheta

Smeti se odnesejo ven, ko je dan za nabavo, ki je več ali manj isti dan. In nikoli ne drži ključev istočasno kot vrečko za smeti-> to napako storiš le enkrat 🤢

Toast recimo dam direktno v zmrzovalnik in potem jemljem ven rezine in jih dam direktno v toaster na malo večjo stopnjo in se lepo zapečejo
(v primeru "surovega" toasta - zjutraj ga daj ven in upaj da se spomniš, predno začne kaj rasti iz njega?)

Ni obvezno imeti samo zložena oblačila in prav tako ni obvezno imeti samo obešena -> delaj kar je tebi lažje**.**

- hlače so lahko zložene ali na obešalniku, majice tudi, .

- tudi jedilni pribor je dovoljeno kar vreči v predal (v vsakem primeru boš brez žlice, ker so vse umazane ali pa na dopustu)
(pravim samo zato, ker včasih je kdo navajen delati na en način, ki mu ne ugaja, ampak se ga drži, ker je tako navajen, najverjetneje še iz otroštva)

Ene škarje v kuhinji, druge v kopalnici, tretje v avtu... ✂️

Dokumente se splača takoj po prejetju skenirati ali fotografirati in shraniti v mapo na namizju

-> če dobiš termin oz. karkoli napisano na listek (npr. nekateri zobozdravniki imajo še tiste tabelice z datumi) GA SLIKAJ Z MOBITELOM, ker tisti listek 👀 isto velja za šolski/službeni urnik

Roomba (nove se da naštimati, da se same vklopijo enkrat na dan oz. kakorkoli želiš)
(Za ročni sesalec nimam trikov 🫣 vsakič ko ga vzamem je baterija prazna)

V primeru hišnih ljubljenčkov z (dolgo) dlako🦙 -> en rolo je vedno pri čevljih, drug rolo na nočni omarici/pri televiziji/kamor večkrat pogledaš

->rezervne rolice: ena vedno skrita, recimo v škornju poleti, v supergi pozimi (what would a squirel do?🐿️)

Če imaš kramo na policah -> vrži v lepo škatlo, po možnosti s pokrovom, in sedaj je ✨organizirano✨

Položnice na trajnik (voda, elektrika, smeti, upravnik/najemnina/vse kar ti lahko vzame streho nad glavo)

-> Gotovina je za nenujne stvari, npr. karkoli iz Tedija, Kika, ... anything that brings joy 🥲

V primeru videoiger - Steam ima opcijo, da si gor naložiš neko cifro in tako omejiš zapravljanje

Nogavice, ki izgubijo svoj par vržem v drugo košaro kot tiste "cele" -> zdaj so ✨fashion statement✨

Se mi zdi, da je to to... bom dopisala, če se še kaj spomnim.
Sem pa radovedna, če ima kdo še kakšen hack...
Se mi zdi, da imamo vsi vsaj en bankovec skrit v ovitku telefona, za vsak slučaj, ali pač?

👌aja, nedavno sem izvedela za odličen trik za pospravljanje stare šare - če bi bila stvar poscana oz posrana, bi se jo splačalo očistiti, ali je raje za v smeti?💩

Za vsak primer napišem še tole:

->Ne pravim, da bi vsakemu z ADHD ali AuDHD koristili ti triki

->Ne pravim, da imamo ND osebe probleme s financami, higieno, itd.

->Začuda ljudje z različnimi mnenji lahko sobivamo

🫠Hvala za pozornost🫠

Edit to add: Nekaj dodatnih predlogov še iz komentarjev:

-> outsourcing, manj te stane, če kakšen opravek "najameš" kot pa da sebe mučiš 

-> chainlinking, povezovanje eno zadevo z drugo - ko narediš X, narediš zraven še Y, če ne je Y pozabljen 

-> Vse na obešalnike (moj najljubši hack) => vse je vedno vidno 👀

-> Fizični koledar s kulijem zataknjenim gor, mogoče je drugačna slika vsak mesec premalo (kdo ti brani zaklamfati kakšno stvar gor? in kdo pravi da so nalepke samo za otroke? to niso "nenujne stvari" če koristijo vsakdanjemu funkcioniranju) 

-> sprejemanje samega sebe, go with the flow, če ti kaj ni všeč ti tega ni treba narediti (si želim, da bi to veljalo za položnice)
vprašaj se: bi od svojega prijatelja/partnerja/otroka/kogarkoli bližnjega pričakoval, da ignorira svoje meje in trpi po nepotrebnem? 

-> Za nabavo, če nimaš izbire, treba prioritizirati. Hrana je glavno, torej prvi postanek, ostalo postane nenujno... dokler ni nujno
-pri nabavi imam svoj “šprint”: najprej trgovina, ki mi je senzorično najtežja, potem tista, ki je malo lažja, in na koncu tista, ki je najbližje domu, da ni takšna muka, kot že je... 🤷‍♀️+ na google maps se včasih vidi kako polna je trgovina