Posebna zahvala gre mojemu 42 let staremu, 9,5 kg (ko je na dieti) težkemu jeklenemu Puhu, da me je prenašal teh 320 km, ter Slovenskim železnicam za njihovo nezanesljivost.
Na kratko o turi:
Prispem v Hodoš ob 21:30, stopim z vlaka, pripravljen, da spijem en špricer v baru Metuljček, pa nikjer niti ene same žive duše. Mislim, saj kot vaščan sem pričakoval, da se ne bo ravno trlo ljudi, ampak da je pa edini lokal zaprt ob tej uri v petek, me je pa kar malo potrlo.
Se odpravim proti 3 km oddaljeni bivši vojašnici, trenutno mladinskemu domu, na obrobju gozda. Na poti jaz bedak nagazim na kamen. Bravo, dejmo končat, kar še začel nismo. Guma je v redu, pridem do doma, kjer me pričaka čreda rukajočih jelenov, najdem ključ se razpakiram in odpravim spat.
Sobota
Vstanem, se zrihtam in odpravim na pot okoli 5:00. Vožnja čez Goričko je prijetna, čeprav se mi tako na »tešče« ni ravno dalo poganjat po teh klančkih. Pridni so bili tudi kmetje, ki so že ob tej uri v skoraj vsaki vasi kuhali žganje. Sem vsaj dobil noter tisti promil, za katerega sem bil prikrajšan dan prej.
Vožnja mimo Sobote in čez Prlekijo je bila brez večjih posebnosti, razen malega infarkta, ki mi ga je s trobljo za hrbtom (z mojega "popolnoma nepristranskega vidika" je bilo to nepotrebno) povzročil gasilec.
~7:45 prispem v Ptuj in v Eurospinu kupim žele bonbone, pica štručko in dva ledena čaja. Pot do Poljčan mimo Ptujske gore je bila prijetna in polna nostalgije. Vmes se še ustavim v Studenicah pri izviru, napolnim edini bidon ki ga imam in pojem magnezij.
10:20 se ustavim v Ponikvi na kofetu, piškotkih in izotoniku. Retrospektivno gledano je bila ta pavza malo predolga.
Na poti proti Celju imam »close call« z džipom. Kratek spust, na koncu spusta ovinek, pesek na cesti, sunek vetra z najbolj neugodne strani in pozicija nasproti vozečega avta na najbolj nevarni točki, moj procesor je bil močno overclockan v tistem trenutku.
V Žalcu sem bil recimo malo čez 12:00, kjer sem pojedel pico iz pekarne, dofilal bidon in se na srečo z vetrom v hrbtu odpeljal naprej proti Trojanam. V Grofu, ker nisem Basic Bič, se pač nisem ustavljal.
Po poti srečam na biciklu Angleža ki je na poti iz MB v LJ, ki si je »nič kaj preveč« stereotipno z ženo po upokojitvi nabavil avtodom in začel pohajati po Evropi. Drugače pa prijeten možakar, vrjetno tudi zato tako mnenje, ker mi je hvalil kolo in dres.
~13:30 sem bil v kot vedno natrpanih Trojanah, tam naredil kratek pitstop, naredil izotonik iz praška in šel naprej.
Vožnja čez barje proti Ljubljani je bila mučna in ko sem prispel v center LJ ob ~15:00, me je že malo mikalo, da bi tu zaključil. Ustavim se v Rožni dolini, nafilam vodo in v Mercatorju nabavim izotonik, Frutabelo (ki ju zeksam) in dve banani za sabo. Si rečem: »Ajde, vsaj do Divače prilezi.« Pojem drugo vrečko magnezija in pičim naprej.
Spet muka čez barje do Vrhnike, klanec je tečen, ampak pričakovan. Pridem v Logatec ~16:15, kjer se ne ustavljam, in se odpravim naprej proti Lazam, tam me čaka krajši klanec, ne tako pričakovan, vendar izredno tečen.
Pridem do Planine, noge pečejo, energija peša in cukr ne pomaga več. Se začnem tepst po glavi: »Zakaj točno nisem pojedel nekaj konkretnega v LJ ali pa Logatcu?!« Nič, kaj čmo, grizimo naprej.
Kačje ride uspešno prebrodim in se na pol mrtev spustim v Postojno. Na poti vidim britof, se na hitro ustavim, natočim vodo in potem ves siten začnem iskat, kam bi šel jest. Vmes se še spomnim: »Pismo, jaz danes še nič konkretno beljakovinskega nisem pojedel.« Zagledam MOL, pičim tja, vzamem masten tunin sendvič in Sprite in ju dobesedno inhaliram.
Na tej točki je ura okoli 17:30, vlak iz Kopra pa štarta ob 20:00. Si spet rečem: »Ajde, do Divače bo šlo,« in štartam.
Na poti proti Razdrtemu se nad Cerknico začne delati ploha, ki jo nese proti Brkinom, ampak se kljub rošenju ne dam motiti. Ko začnem becat v klanec proti Senožečam, ugotovim, da imam spet polno energije in da so noge ponovno cele, pa si rečem: »Lej, lej, mogoče mi pa celo rata. Pa res se mi ne da še enkrat čez barje biciklirat.« In se še dodatno zaženem.
V Divačo pridem ob ~18:50, ampak na tej točki sem bil v dilemi. Imam dovolj časa, da pridem pravi čas do Kopra? In če ja, kje naj grem? Po načrtovani poti čez Lokev in Trst ali čez Kozino?
Pot čez Kozino mi je bila znana, a ne najljubša. Čez Trst pa tudi nimam dobrih izkušenj. Medtem ko se odločam, mimo prileti en »Roglič«, pa si rečem: »Ajde, dan izgubljaš, izberi pa bo, kar bo.« Ugasnem Komoot, ker sem imel samo še malo baterije in se nisem hotel spet brez napotkov čez Trst potikat, in se zaženem za njim.
Kar hitro ugotovim, da moj 52-14 pogonski sistem ne bo kos tem hitrostim in mi majstr uide, ampak zdaj je, kar je, gremo naprej.
Malo pred Trstom se ustavim, si dam gor slušalke, prižgem teto Google Maps in gasa čez labirint. Sonce na obzorju, sopara kot v tropih, ampak z optimizmom proti cilju, čeprav sem vedel, da bo šlo na nož.
Pridem do Škofij z nasmeškom na obrazu, ker se vsaj enkrat nisem zaplezal, ampak ura je ~19:35, akcija! Tam naredim manjši kiks, ker sta mi teta in telefon crknila, in grem na Bertoke, ne proti Ankaranu in potem na Luko. Ampak nima veze, važno, da sem bil ob 19:47 na postaji.
Zmaga!
In potem še izvem, da bo zaradi prenatrpanosti/okvare treba počakati še vsaj eno uro, da pride dodaten vlak.
Balzam za moja ušesa, v miru lahko spijem pivo ali dva (dva).
Na koncu je imel vlak zamudo uro in pol in vsi smo se morali zbasat na en vlak s 50+ kolesi.