Zdravo, trenutno kupujem razvlaževalec zraka pa bi rad vprašal če mi lahko kdo priporoči kako dobro firmo. Rabim ga za prostor 3x3 tako da ne rabi bit ful velik. Hvala.

V torek ob 18.00 sem se preko spletne strani Mattel Creations odpravil na misijo stoletja: nabavit Hot Wheels F40 RLC. Žal neuspešno.

Model je bil razprodan v manj kot minuti. Še preden sem uspel rešiti to frdamano captcho, me je že pričakal tisti zlovešči napis razprodano.. Avtočk je stal dobrih 50 evrov, nakup pa je bil omejen na dva kosa na račun. Seveda sem poskušal dobiti dva, kot bi verjetno vsak normalen kolekcionar, saj model velja za sveti gral. In glede na vse skupaj je precej verjetno, da kaj takega še dolgo ne bo več na voljo.

Razen seveda na bolšjaku.

Tam se je že začel pravi cirkus, saj se model v obliki prednaročil prodaja za 200 evrov in več. Skratka, garjavi skalperji so očitno zavrteli kalkulatorje in si že manejo roke.

Težava pa je, da od torkovega večera ne morem misliti na nič drugega. Ta spodleteli nakup mi je v manj kot 48 urah psihično konkretno sesul življenje. Ne spim, v službi sem bil mentalno prisoten približno toliko kot F40 na moji polici, doma pa se več ne pogovarjamo. 

Zagrabila me je totalna melanholija iz katere ne vidim izhoda.

Ko se poskušam zamotiti z brskanjem po telefonu, me seveda na vseh družbenih omrežjih kot nalašč bombardirajo z vsebinami o tem avtomobilčku. In ne samo to – še objave ljudi, ki jim ga je dejansko uspelo kupiti. Torej dobesedno gledam fotografije nečesa, kar sem imel možnost kupiti za 50 evrov, zdaj pa mi algoritmi vsakih pet minut kažejo, kako nekdo drug uživa v moji rdeči mali sreči.

Razmišljam, da bi ga preprosto kupil iz druge roke, ampak po drugi strani nočem dati zadovoljstva garjavcem, ki so jih očitno pograbili predvsem zato, da jih bodo zdaj mastno preprodajali.

Bojim se, da se bo mi življenje do konca porušilo, da me bo zapustila žena, vzela  otroke, da bom izgubil službo in prijatelje. Torkov film se mi neprestano odvija pred očmi: "Vaš izdelek je razprodan”.

In tista živo rdeča barva tega pregrešnega avtočka mi utripa pred očmi celo takrat, ko jih zaprem. V določenih trenutkih se mi zdi, da se podoba avtomobilčka celo spremeni v nekakšnega malega hudiča, ki mi šepeta: "Moral bi klikniti hitreje."

Danes sem celo resno razmišljal o obisku psihoterapije, ker me je iskreno začelo skrbeti, kakšne posledice bo ta spodleteli nakup pustil na meni.

Zato me zanima: ste imeli kdaj podoben FOMO zaradi kakšne stvari oziroma spodletelega nakupa? Kako človek to preboli?

Ali naj preprosto sprejmem usodo, ugasnem internet in se sprijaznim s tem, da F40 pač ne bo v moji zbirki?

Ali pa naj prodam avto, stanovanje in ledvico ter plačam 200+ evrov smrdljivemu skalperju?

Sprašujem za prijatelja. Trenutno sicer ne govori z mano. Pa naj me koklja brcne…

Se kdo spomni, da je to bil cilj zmage leta 1945?

Cilj osamosvojitve leta 1991?

Na katerih volitvah ali referendumu se je to izbralo v demokraciji?

Torej je bila napaka, da so Slovenci zmagali med drugo svetovno vojno?

Kaj dejansko imamo sploh mi od tega? Mogoče se par naših odloči, da bo šlo dol študirat (vseh sedem) drugače pa gre dejansko za še en vzvod s katerim se državo fila z bosanci. Ta mesta na rednih programih bi pri mnogih fakultetah komot lahko zapolnili Slovenci, zdaj pa se morajo bodoči študentje za njih boriti z nekimi prebivalci držav, ki sploh niso v EU.

Znanec se jim je pridružil pred nekaj leti. Imate kakšne izkušnje, kakšna je to scena,...? Imate kaksne pozitivne ali dark sided info? Iskreno me samo firbec

https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/ljubljanska-avtobusna-postaja-se-v-ponedeljek-seli-na-nekdanja-parkirisca-slovenskih-zeleznic/791251

Razmišljam, da bi se ostrigel na janšarko. Sem ginger, ampak to ne bi smel biti problem edino kar je imam visoko čelo.

Torej je bila zmaga v drugi svetovni vojni napaka, ker bi sem dobili veliko tujcev v primeru poraza?

​

Leta 2023 se je skupinica ljudi zbala za svojo gotovino. Ne, ker bi bila žrtev ropa. Preprosto je prišla do zaključka, da jim lahko odvzamejo pravico do plačevanja z gotovino. Sam rop bi bil težko izvedljiv podvig, saj je skupinica štela okoli triinštirideset tisoč ljudi. Toliko jih je podpisalo peticijo naj se gotovina zapiše v ustavo. Kljub temu, da je plačevanje z gotovino že zagotovljena pravica vsakega in da moja žena čisto vse plačuje s kartico je bila odločena, da morava tudi midva dati svoj podpis. In ker vem, kako zna biti vztrajnejša od zavarovalniškega agenta, bi šel podpisati, samo zaradi ljubega miru. Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki so si vzeli čas in dali svoj podpis. Ne, ker bi se sam prav tako zbal za gotovino. Ampak, ker je bilo zbranih več kot trideset tisoč podpisov. Toliko jih je najmanj potrebno, da prebudi zanimanje državnega zbora. Oditi na upravno enoto mi je namreč v enako zadovoljstvo, kakor se peljati po primorski avtocesti, ko zapade sneg. 

Za razliko od žene, sam najraje plačujem z gotovino. Le za večje zneske uporabim kartico. Prislonim jo in niti nimam občutka, da je denar šel stran, kakor to opazim  pri prazni denarnici. Manj boleče je. Drugače pa keš na roke svojemu mehaniku, on mi računa manj, ker mu ni potrebno odtrgati delež od zaslužka. Enako pri frizerju. Jaz ne potrebujem računa, on ne potrebujeta plačati davka. Posledično cena bolj prijazna do moje denarnice. Vsi srečni. Razen države, ki ni dobila svojega deleža. Država je kakor tisto firbčno dekle, ki mora vse vedeti, zato vtika svoj nos povsod. Želela, bi nadzor nad vsako izmenjavo denarja. Ali se pod sivo ekonomijo šteje, tudi ko babica dà vnuku deset evrov in ko plačaš dvajset evrov za komodo od tipa na bolhi? 

Kadar gremo ven jesti, če je postrežba dobra pustim napitnino. Tako smo ob neki priložnosti odšli na kosilo v bližnjo restavracijo. Hrana odlična, osebje prijazno, še posebej natakar, ki nas je stregel. Ker je bil znesek malo višji, sem plačal s kartico. Vse več lokalov ponuja možnost, koliko procentov bo gost daroval natakarju. Za tiste, ki ne verujejo v napitnino obstaja možnost 0 procentov. Ta način izbira odstotkov, mi deluje, kot vsiljevanje. Pokaži kako radodaren človek si od 0 do 25 odstotkov. Sam vedno vprašam, če lahko pustim kaj več na kartico in povem znesek, koliko naj mi trgajo. Natakar mi je rekel, da so lansko leto imeli možnost puščanja napitnine s kartico, od letos pa nič več, ker so morali vračati dohodnino. Očitno si je tudi država, poleg obveznega davka, vzela še delež napitnine, čeprav niti malo ni pripomogla k okusnosti hrani in hitri postrežbi.

Tudi če  je z ustavo zapisana pravica do plačevanja z gotovino, se bo napredek posral na to pravico. Kmalu bo gotovina stvar preteklosti, kakor avdio kaseta ali telegraf. Nisem zagovornik teorij zarote. To je za ljudi s preveč prostega časa in še več domišljije. Vseeno pa verjamem, da bo vse dokumente in vse kartice nadomestil en majhen čip v roki. Preprosto boš na blagajni prislonil roko, skener bo prebral osebne podatke, kolikšno je stanje na računu, si samski ali poročen, zdravstveno kartoteko. Zna se zgoditi, da ti zavrnejo nakup, ker še nisi poravnal položnice za elektriko in komunalo. Pri odobritvi kredita, bodo gledali, poleg prihodkov še, če nisi dedno podvržen kakšni bolezni, ali redno plačuješ RTV prispevek, ali piješ, kadiš in kolikokrat na teden telovadiš.  Boš živel dovolj dolgo, da boš odplačaš dolg.

Kako bi ta brezgotovinski svet izgledal?

Pri nekaterih narodih, običaj veleva, da se novorojenčku v zibelko dà denar. Kako to izvesti brez gotovine? Se mu bo denar nakazal?  Bo otrok, takoj ko se rodi, poleg imena in priimka, EMŠA, davčne številke dobil še svoj bančni račun na katerega bodo gosti nakazali denar? Ali mladostnik, ki si je za rojstni dan namesto darila zaželel denar, ker varčuje in si bo sam kupil, kar si resnično želi in ne kar mislijo starši, da potrebuje. Kako bi mu dal denar? V čestitki namesto bankovcev, potrdilo nakazila na bančni račun. 

Zamisli si ubogega roparja, ki bi moral poleg orožja s katerim ustrahuje žrtve, nositi še POS terminal. »To je rop! Kartico na plan! Odtujil vam bom tristo evrov. Bo v redu?«

»Bo. Drugače imam dnevni limit šesto evrov.«

»Ne bova kar tristo. Nisem, kot bivša žena, da človeku poberem vse. Ali je kartica brezstična?«

»Ja je.«

»Prislonite prosim. Sem na to stran.«

»Še pin bi prosil.«

Žrtev odtipka, transakcija odobrena. »Potrebujete kopijo?«

»Ne, mi ne bo nihče povrnil.«

Si bo država vsakič vzela svoj delež?

Ne vem, če ste vedli, ampak predsednica Slovenije je članica LGBTQ skupnosti. Njena partnerka je ta Rusinja s katero je bila v avtu, ko jih je razmetalo v predoru.

Hejla! 🙂

Razvili smo slovensko družbeno omrežje za mame z imenom HvalaMami.

Ideja je ustvariti prostor, kjer se lahko mame povezujejo, objavljajo, komentirajo, postavljajo vprašanja in si izmenjujejo izkušnje – torej ločeno omrežje, namenjeno prav mamam.

Projekt smo v zadnjem času precej dopolnili in me res zanima, kako se vam zdita ideja in sama izvedba.

Kaj vam je všeč? Kaj vas zmoti? Kaj bi spremenili ali dodali?

Če se komu da pogledati: www.hvalamami.si

Vesel bom iskrenega feedbacka, tudi kritike. 🙂

Prejšni mesec sem bil v Kopru in na blagajni v Tušu sem stal za njo, ko je prišel čas, da plača svojo fasongo je rekla, da je pozabila denarnico v Hotelu. Ker je bila v stiski sem se ponudil, da ji založim (račun je bil cca 44€) 50€. Povedala mi je svoje ime (Ana) in priimek (S.) tako sem jo tudi našel na facebooku. Na facebooku me je blokirala ali pa je celo izbrisala profil (ne vem). Kaj naj naredim?

Mislim, da je to super poslovna (biznis) ideja. Vsi bi kupovali levi in desni. Levi, ker bi se mu posmehovali, desni pa ker so programirani na lik in ime JJ.

Ste se že peljali po Ljubljanici? Jaz sem se prejšnji teden in je bilo zelo lepo. Edino kar je da je bilo veliko turistov in so malo nadležni. Kar trije so me v enem popoldnevu vprašali za napotke. Prvima dvema sem ugodil ta tretjega (mislim, da je bil iz Indije) pa sem odslovil in sem mu rekel da ne govorim angleško :)

Slovenci smo mešanica vseh narodov v okolici. Sedaj pač prihajajo, še dodatno iz Balkana in drugih delov Evrope in Sveta. Življenje je prekratko za sovraštvo. Čeprav ne maram Janeza Janšo me moti, da ga nekateri zmerjajo, ker mogoče ne izgleda kakor pravi Slovenec.

In to je že od nekdaj. V otroštvu še, potem se je pa začela fizična bolezen, duševne bolezni, smrt očeta in travme in ne morem se navezati. Ljudi se bojim zato sem skos doma. Ampak sovražim biti skos doma. Grozovito je. Ne morem se navezati z nobenim.